Več knjižnic, več zbirk, več hitrosti

Delo, 27.01.2006

Do konca 2006 bo v njej zbranih 23 evropskih knjižnic z več kot 200 podatkovnimi zbirkami. Evropska knjižnica TheEuropeanLibrary je pred tedni začela delovati v svoji pravi verziji. Zgodilo se je z nekajmesečno zamudo, v tem času pa je servis zbiral povratne informacije ter z anketo pridobil številne podatke o pričakovanjih uporabnikov.

Zdaj lahko iščemo po 113 zbirkah, ki jih kreira 12 knjižnic (med njimi tudi Narodna in univerzitetna knjižnica), do nadaljnjih 30 zbirk pa je mogoč dostop prek hipertekstovne povezave.

Do konca 2006 bo predvidoma sodelovalo 23 evropskih knjižnic z več kot 200 podatkovnimi zbirkami. Zoran Krstulović, pomočnik ravnatelja za vodenje strokovnega dela v Nuku, pravi, da je bila Evropska digitalna knjižnica ustanovljena leta 2004 kot servis s 4,5 zaposlenimi ljudmi, s sedežem v Hagu in pod pokroviteljstvom konference združenja evropskih nacionalnih knjižnic. Omogoča enoten dostop do gradiva, ki ga hranijo evropske nacionalne knjižnice v elektronski ali tiskani obliki, iskanje po virih in dostop do digitalnih vsebin pa sta brezplačna. Servis zdaj financirajo ustanoviteljice, in sicer nacionalne knjižnice Finske, Francije, Nemčije, Nizozemske, Portugalske, Slovenije, Švice in Velike Britanije skupaj z ICCU (The International Central Cataloguing Institute iz Italije) in CENL (the Conference of European National Librarians).

Seveda imajo nekatere nacionalne knjižnice več, druge manj digitaliziranega gradiva, v primerjavi z britansko nacionalno knjižnico je Slovenija seveda zelo majhna, a kljub temu projekt digitalizacije ves čas raste. »Lani smo digitalizirali celotno revijo Ljubljanski zvon. Enainšestdeset letnikov pomeni 15.000 bibliografskih enot, kar je 1,23 terabajta podatkov. Vse je dostopno na naši domači strani in v kratkem bo dostopno tudi prek Evropske knjižnice. Poleg tega imamo nekaj tisoč digitaliziranih fotografij znamenitih Slovencev, geografske karte, 65 posnetkov stare glasbe, nekaj sto digitaliziranih knjižnih naslovov. Tu pa je treba biti previden. Knjižnice iz pragmatičnih razlogov digitalizirajo knjige in publikacije, ki so zunaj avtorskopravne zaščite. Začeli smo projekt prevodov iz nemščine v slovenščino, a to so knjige, ki niso več avtorsko zaščitene.« Ideja, ki je še mlada in se še ni uveljavila, je sledeča: doseči dogovor z založbami in avtorji, da se njihove publikacije ponudi po internetu. Knjižnice so lahko pobudnice, lahko predlagajo, a morajo z zunanjimi partnerji poiskati model, po katerem bodo poplačevale avtorske pravice. Zlasti znotraj zidov knjižnice pa je treba ohraniti možnost neomejenega vpogleda in dostopa do slehernega gradiva, ki ga knjižnica premore, tudi digitalno rojenega.

Kriteriji za digitalizacijo gradiva so za zdaj jasni: v prvi vrsti je odločujoče povpraševanje (za Ljubljanskim zvonom bo tako študentom prišel prav Dom in svet, ki že »čaka v vrsti« ), poleg tega je smiselno digitalizirati predvsem najbolj ogroženo gradivo. Kriterij je tudi avtorsko pravo s čim manj problemi. »Mikrofilmi so sicer standard za trajno, večstoletno ohranjanje, vendar so nerodni za iskanje, mikročitalci so zamudni, poleg tega se mora uporabnik zglasiti na za to posebej pripravljenem mestu,« pravi Krstulović

Digitalna knjižnica je tako za Nuk povsem nova naloga, ki terja nova (in draga) zanja. A tudi klasična knjižnica nikakor ne umira, temveč se razvija naprej. Dotok gradiva se povečuje, obisk tudi in zdaj poleg starih servisov potrebujejo tudi nove. »Pri vsaki novi stvari so investicije večje, digitalizacija pa je tudi področje, ki se hitro spreminja. Lani smo ustanovili službo za E-knjižnico s tremi zaposlenimi, načrtujemo tudi ustanovitev enote za informatiko.«

Z vključitvijo v Evropsko knjižnico so vse članice pristale na določene standarde, pravi Krstulović, prav ti standardi so pomagali tudi pri postavitvah manjših projektov. Tako so v Nuku lani pripravili portal digitalne knjižnice Slovenije www.dlib.si, ki podobno kot evropska združuje metapodatke digitalnih zbirk v Sloveniji.

Digitalne zbirke so v Sloveniji dostopne brezplačno, narejene za javni denar, take tudi morajo biti, je prepričan Krstulović, praksa po tujini pa dokazuje isto. »Omogočamo datoteke, ki so berljive, ki jih lahko natisnete, niso pa tako kakovostne, da bi jih kdo izrabljal za faksimile, za komercialni produkt. V pripravi je možnost, da bi bilo gradivo mogoče naročiti tudi v izjemni kakovosti in ga tudi doplačati.«

Krstulović je prepričan, da bo naslednji veliki izziv elektronske knjižnice poiskati in najti pot do trajnega ohranjanja elektronskega gradiva. Spletne strani se rojevajo in umirajo, zato po svetu kot tudi pri nas (NUK skupaj z inštitutom Jozef Stefan) razvijajo robote za avtomatsko zajemanje spleta ter aplikacij, ki bi po medmrežju pobirale gradivo, ga presnemavale ter shranjevale v skladišče podatkov. Tu pa se pojavi nova dilema … Kaj hraniti in česa ne? Bo danes popolnoma zasebna stran nekega dijaka nekoč predstavljala otroški svet Nobelovega nagrajenca? »Če pogledate s te plati, ni nič nepomembno.«

Tanja Jaklič