|
NOVICA
NOVAKOVIĆ je pesnik,
ki se je rodil 15. decembra 1965 v Ljubljani.
Na tej strani boste našli njegove pesmi,
biobibliografijo, naslovnice izdanih knjig in nekaj malega o vsaki od njih,
morda pa še kaj … p.s.
pišite na spodnji e-naslov … |
Otroštvo je preživel na Vrhniki, kjer je
končal osnovno šolo in se aktivno ukvarjal s šahom. Največji uspeh je
dosegel v osmem razredu, ko je igral na prvi tabli za ekipo Osnovne šole Ivana Cankarja,
Vrhnika, ki je zmagala na osnovnošolskem
prvenstvu Slovenije. Istega leta je bil tretji med posamezniki na
občinskem osnovnošolskem prvenstvu, leto pred tem pa drugi na
osnovnošolskem prvenstvu Notranjske.
Od leta 1980, s kratko izjemo dveh let, ko
je bival v Grosupljem, živi v Ljubljani.Končal je "Šubičevo" gimnazijo, in se po
odsluženem vojaškem roku vpisal na Pravno
fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1989 diplomiral z nalogo
Razmerje avtorskega prava do osebnostnih pravic. Istega leta se je zaposlil v
Narodni banki Slovenije (sedaj Banka
Slovenije), od leta 1995 dalje pa je zaposlen pri Združenju bank Slovenije - GIZ, Ljubljana.
Leta 1990 je na "Goranovem proljeću"
med 245 avtorji prejel ugledno jugoslovansko nagrado "Goran" za mlade
pesnike (nagrada za predloženi rokopis prvenca), in sicer za
"nadrealistične" pesmi, ki so istega leta izšle pri Emonici pod
naslovom Raztegljiva tetovaža.
Knjiga je izšla tudi v hrvaškem prevodu v okviru "Goranovega proljeća" (Zagreb, Hrvaška, 1990), pesmi je
prevedel Branko Čegec.
V začetku leta 1991 je prejel prvo
nagrado na festivalu poezije mladih "Majska rukovanja"
v Titogradu (sedanja Podgorica, Črna Gora).
Drugo zbirko pesmi, zbirko sonetov,
naslovljenih Fatamorgana ali Kankan nekega klovna, je objavil leta 1993 pri Mondeni, tej pa je sledila zbirka pesmi
v prozi Zapeljevanje (Cankarjeva založba, 1995). Eno leto za tem je pri Društvu Apokalipsa izšla
njegova četrta knjiga, le-ta je napisana v "srbohrvaškem"
jeziku, Veličanstvo Užas i druge pesme strave.
Leta 1997 mu je pri založbi Karantanija
izšla že peta zbirka pesmi z naslovom Čudnolike slike,
ki je obenem njegova prva zbirka pesmi za otroke. Naslednje leto, to je 1998.,
mu je pri isti založbi (Karantanija) izšla nova knjiga - slikanica za otroke z
naslovom Nekaj čisto pravih, v
kateri je enajst pesmic o živalih, vse pa so opremljene z barvnimi
ilustracijami.
Leta 1999. mu je založba PM Chapbooks izdala prevod izbranih pesmi, prevedenih v
angleški jezik, z naslovom Angel Fall (Chattanooga, USA,
1999), pesmi je prevedla Špela Vintar.
Novo tisočletje je prineslo tudi nove pesmi, leta 2002
mu je izšla pesniška zbirka za odrasle s pomenljivim naslovom Brezglavi jezdeci (Mondena, Grosuplje),
leta 2004 pa nova knjigica oziroma slikanica s
pesmimi za otroke – Biba, pridi v mojo dlan (Društvo
Apokalipsa, Ljubljana), za katero je ilustracije prispevala Maja Hribar.
V letu 2006 sta mu izšli dve novi knjigi. Zbirka pesmi za
odrasle nosi naslov Rumena, zelena,
modra, rjava (GOGA, 2006) in je izšla v začetku marca, izbor pesmi za
otroke Strašna Biba
pesmi šiba pa je z barvnimi
ilustracijami Uroša Hrovata izšel meseca julija (Karantanija, 2006).
Leta 2007 izide že njegova enajsta knjiga (peta za otroke) –
slikanica z naslovom STVOR
(Karantanija, 2007), ki jo je ilustrirala Kiki
Omerzel.
Do sedaj je objavljal v
Literaturi, Novi reviji, Sodobnosti, Apokalipsi, Dialogih, Primorskih
srečanjih, Mentorju, Resu, Fontani, Naših
razgledih, Cicibanu in Kekcu. Večkrat se je predstavil tudi v
različnih oddajah na radijskih valovih. Zastopan je v antologiji slovenske
poezije Do grla v mulj vraščeno
(Mondena, 1997), ki jo je pripravil Tadej Čater,
v izboru jugoslovanske haiku poezije Grana koja maše (Svitak, Požega,
1991),v zborniku Dnevi poezije in vina,
Medana '97 (ŠOU, 1997), v zborniku Mednarodno literarno srečanje Vilenica 2004 (DSP, 2004) in v
slovensko-angleški antologiji THE FIRE
UNDER THE MOON: Contemporary Slovene
poetry, ki sta jo pripravila Richard Jackson in Rachel Morgan (Chattanooga, USA,
1999), pesmi pa sta mu v angleškem prevodu objavili reviji Southern
Indiana Review in Mala Review
(Poetry Miscellany), v
srbohrvaškem prevodu pa tudi revije Oko, Sveske, Quorum, Književna revija, Polja in Ovdje.
Šest njegovih pesmi je objavljenih v poljskem prevodu v zborniku MIMO MILCZENIA antologia
(prevedla Joanna Pomorska), ki je izšel v okviru
Varšavske pesniške jeseni leta 2002, nekaj pesmi pa ima objavljenih tudi v
antologiji slovenske poezije »U jantaru vremena« (Tugra,
2006, Sarajevo, BIH). Leta 2007 je skupaj s še tremi avtorji (Stanka Hrastelj, Marcello Potocco in Cvetka Bevc)
v skupni knjigi objavil svoje pesmi v češkem prevodu - Hledači
příběhů: antologie čtyř sloinských autoů z Česko-slovinského setkání 2007 (Brno: Porta Balkanica,
2007).
Novica Novaković je svojo poezijo bral
na Hrvaškem, na Poljskem, v Srbiji, Črni Gori, v Avstriji, BIH in v
Makedoniji.
Omeniti gre še, da je leta 1989 iz
srbohrvaščine soprevedel knjigo Mladena Grubiše Dejansko stanje v kazenskem postopku, ki se je
vrsto let uporabljala na Pravni fakulteti pri predmetu Kazensko procesno pravo.
Od leta 1993 je član Društva slovenskih pisateljev.
Bibliografija
Knjige,
ki so izšle v Sloveniji:
1.
Raztegljiva
tetovaža (Emonica, 1990, Ljubljana)
2.
Fatamorgana
ali Kankan nekega klovna (Mondena, 1993, Grosuplje)
3.
Zapeljevanje
(Cankarjeva založba, 1995, Ljubljana)
4.
Veličanstvo
Užas i druge pesme strave (Društvo Apokalipsa, 1996, Ljubljana)
5.
Čudnolike
slike (Karantanija, 1997, Ljubljana)
6.
Nekaj
čisto pravih (Karantanija, 1998, Ljubljana)
7.
Brezglavi
jezdeci (Mondena, 2002, Grosuplje)
8.
Biba, pridi v
mojo dlan (Apokalipsa, 2004, Ljubljana)
9.
Rumena,
zelena, modra, rjava (GOGA, 2006, Novo mesto)
10.
Strašna
biba pesmi šiba (Karantanija, 2006, Ljubljana)
11.
Stvor
(Karantanija, 2007, Ljubljana)
Knjige,
ki so izšle v tujini:
1. Rastezljiva tetovaža (Goranovo proljeće,
1990, Zagreb, Hrvaška)
2. Angell Fall (PM Chapbooks, 1999, Chattanooga,
U.S.A.)
Objave
v slovenskih antologijah oz. zbornikih:
1. Do grla v mulj vraščeno (Mondena, 1997,
Grosuplje)
2. Dnevi poezije in vina - Medana '97 (ŠOU,
1997, Ljubljana & Medana)
3. Mednarodno literarno srečanje Vilenica 2004 (DSP, 2004, Ljubljana)
4. Kdaj ste umrli?: zgode in nezgode slovenskih
mladinskih pisateljev (Franc-Franc, 2005, Murska Sobota)
Objave
v tujih antologijah oz. zbornikih:
1. Grana koja maše (Svitak, 1991, Požega, Srbija in Črna Gora)
2. THE FIRE UNDER THE MOON: Contemporary
Slovene poetry (PM Books, 1999, Chattanooga, U.S.A)
3.
MIMO MILCZENIA antologia (XXXI. Warszawska Jesień Poezji, 2002, Varšava, Poljska)
4.
U JANTARU VREMENA : antologija slovenske poezije (1950. –
2000.) (Tugra, 2006, Sarajevo, BIH)
5. Hledači příběhů: antologie čtyř sloinských autoů z Česko-slovinského setkání 2007 (Brno: Porta Balkanica, 2007)
Strokovna
literatura:
1. Mladen Grubiša:
Dejansko stanje v kazenskem postopku (prevajalca: Novica Novaković, Damjan
Gantar; Uradni list SRS, 1989, Ljubljana)
O knjigah
|
|
Njegov prvenec Raztegljiva
tetovaža je zbirka bizarnih domislic, nenadnih pomenskih zasukov, ki gotovo
koketirajo z nadrealizmom. Gre za zbirko pesmi, katerih notranja zgradba je
do skrajnosti razbita, zunanja podoba pa je ostro začrtana: vse pesmi so
osemvrstičnice. Pesmi so kritiki označili
kot nadrealistične in ludistične, v posameznih verzih pa se
izrisuje tudi liričen pristop. Avtor se v uvodu sklicuje na Bretona, ki mu je knjiga tudi posvečena. Besedilo za
ovitek knjige je prispeval Alojz Ihan, fotografijo pa Diego Andres Gomez. Ta zbirka – najprej je izšla v hrvaškem
prevodu Branka Čegeca, nekaj tednov za tem pa
v takrat eni najprodornejših založb za domačo poezijo, Emonici, – je v slovenskem medijskem prostoru požela
velik odmev, tako da je Novaković že s prvo zbirko postal uveljavljeno
ime. Novico Novakovića so nekateri celo imenovali »prvi slovenski
nadrealist«. Knjiga je bila nominirana za najboljši prvenec na Slovenskem
knjižnem sejmu v Ljubljani leta 1991. |
|
|
|
Zbirki
Raztegljiva tetovaža je sledila zbirka sonetov Fatamorgana ali kankan nekega klovna (Mondena, 1993), ki na nek
način nadaljuje in še intenzivira poetiko prve zbirke in je prav tako
zelo odmevala v slovenskem prostoru. Avtor je s to knjigo nadaljeval
raziskovanje in eksperimentiranje iz prve knjige, vendar je bil tokrat v
formi še strožji. Gre za zbirko sonetov, kjer se iz forme rojeva vsebina.
Pesmi so duhovite in pomenijo korak naprej v pesniškem svetu Novice
Novakovića. Spremno besedo je napisal Brane Senegačnik, besedilo za
ovitek knjige je prispeval Boris A. Novak, fotografijo pa Diego Andres Gomez. Novaković je s to zbirko k močni
liniji slovenskih sonetistov dodal novo, zapeljivo možnost: posodo soneta je
napolnil z nadrealistično fantazijo. Estetski učinki te nenavadne
povezave so osupljivi in plodni: nadrealistična erupcija jezikovne invencije je z zvočnimi sredstvi klasične forme
zajezena, zato se ne razliva v brezmejnost in brezobličnost, temveč
se njeno pomensko bogastvo paradoksalno poglablja in intenzivira, kot je o
knjigi zapisal Boris A. Novak. |
|
|
Zapeljevanje (Cankarjeva založba, 1995), pa je povsem nov svet
v poeziji Novice Novakovića. Ni več eksperimenta, nadrealizma,
miselnih obratov, temveč jasna, povsem čista artikulacija,
pri čemer je pesnik eksploziven, prepoln ritma in skorajda razuzdano impresioniran nad svetom okrog sebe. Popolnoma
drugačna poetika, kakor smo jo bili dotlej vajeni pri Novakoviću, a
tudi berljivejša, dostopnejša, pa spet sveža in na
določen način ujeta v koheziven diskurz. Pesnikova percepcija sveta
je v tej zbirki zanj nekaj povsem novega, kakor da bi se v njegovi eksistenci
nekaj porušilo ali izgradilo na novo. To so prozne pesmi, nemalokdaj
pravi mali paradoksi, napisani z veliko pozornostjo do estetskega utelešenja
besedila, hkrati pa ta poezija še zmeraj stavi na presenečenje, na
ironične in paradoksalne zasuke, na preobrate na krajih, kjer
pričakujemo shojene poti. Novost pri tej z ritmom nabiti poeziji je
gotovo ljubezenska poezija, pesnik je očaran nad žensko, nad njeno
lepoto, nad njeno strastjo. V nekaterih pesmih pa mu uspe biti čudovito
duhovit, kar ga pri takem stilu odreši patetike. Pesmi so izredno
komunikativne in duhovite, v njih se prepletajo najrazličnejše barve in
zvoki glasbenih inštrumentov, tisto, kar vas bo prav gotovo zapeljalo, pa so
njegove ljubezenske miniaturke in humornost.
Besedilo za zavihek je prispeval Andrej Blatnik. |
|
|
Nato je
Novaković v srbščini izdal zbirko Veličansto
Užas i druge pesme strave (Društvo Apokalipsa, 1996), ki se spogleduje z
mračnimi poejevskimi toni. Zbirka pesmi v
prozi v "srbohrvaškem" jeziku, ki so nastale ob branju Poevih zgodbic. Po času nastanka sodijo te pesmi med
"tetovažo" in "fatamorgano", pesnik pa je skušal z njimi
pričarati nekaj groze in strahu in vam na ta način pognati
kanček adrenalina po žilah. V kolikšni meri mu je to uspelo, lahko
presodite sami, če preberete knjigo. |
Tej knjigi sta sledili še dve zbirki pesmi za otroke,
in sicer Čudnolike slike
(Karantanija, 1997) in Nekaj čisto pravih (Karantanija, 1998). V
svoji poeziji za otroke, tako zapiše Vida Mokrin Pauer, je lahkoten, radoživ, slikovit, zanimiv; ob tem
mimogrede pove, kako so lepi dotiki, lenobe, spanja, oddihi, mežiki, obiski, začudenja, smehljaji in smehi, … Pri tem se ne nagiba v nobeno zafilozofirano
ali zamodrovano smer, v kateri bi bil zakoličen
kot važič. Nasprotno, njegove pesmi za otroke so tople in zabavne pesniške
novice, ki otroke, če so slabe in mrzle volje, oblečejo kot nogavice
za nove domiselne stezice. Pri Čudnolikih slikah
gre za formalno dovršeno zbirko kratkih pesmic o vsemogočem, od
straniščne školjke preko duhov do gusarjev (in še čem). Pesmi je
ilustriral Uroš Hrovat, ki je pripravil tudi izredno mamljivo
naslovnico. Pri Nekaj čisto pravih pa gre za slikanico: v knjigi je enajst
pesmi o živalih, vse so opremljene s čudovitimi barvnimi ilustracijami, ki
jih je narisala arhitektka Darja Malarič.
Kot je v spremni besedi zapisal Vitan Mal, je Novica Novaković v prejšnji
knjigi za otroke pripovedoval o vsem mogočem, tokrat pa so junaki njegovih
pesmic izključno živali. In to takšne, ki jih ne srečujemo po mestih
in vaseh, vseh ne premorejo niti v živalskem vrtu - zaradi česar so še
toliko bolj zanimive. Torej, od kita, zebre, opice, krokodila do slona in
pingvina, če jih naštejemo le nekaj.
|
|
Leta 1999. mu je založba PM Chapbooks izdala
prevod izbranih pesmi, prevedenih v angleški jezik, z naslovom Angel Fall (Chattanooga, USA, 1999),
pesmi je prevedla Špela Vintar. |
|
|
Knjiga pesmi za odrasle s pomenljivim
naslovom »Brezglavi jezdeci« (Mondena, 2002) je tako po slogovni kot
po tematski plati nadaljevanje Zapeljevanja. Skoraj vse pesmi iz te zbirke so
bile predhodno predstavljene v najuglednejših slovenskih literarnih revijah
(Literatura, Nova revija, Apokalipsa) in v radijskih oddajah, nekatere pesmi
pa so bile objavljene tudi v angleškem in poljskem prevodu. Risbe za knjigo
je ustvarila Ljerka Kovač, spremno besedo je prispeval Jurij Hudolin,
besedilo za zavihek Irma Plajnšek – Sagadin,
Tatjana Pregl Kobe pa je dodala nekaj besed o avtorici risb. V tej zbirki
njegova avtopoetika v svojem preigravanju
raznolikih prijemov med drugim prinaša nekaj hudolinovsko
grobih, sarkastičnih elementov ter zupanovske
mehke pastelnosti. Pesnik skuša provocirati, bralca
zapeljevati in se z ostrim ritmom kar najgloblje zasidrati v njegovo zavest.
V teh pesmih je gotovo primaren ritem, vejice, ki sekajo posamične
sintagme, pa nam omogočajo, da se z natančno percepcijo
prepričamo, da hoče pesnik vsaki besedi dati svoj pomen. Spet
potujemo skozi različne geografske pokrajine, mesta, države, pejsaže,
predvsem pa se avtor spet zelo intenzivo
posveča strasti do ženske. V fundamentu je
ženska tisto gonilo, ki jo ostali miselni pesnikov diapazon
obkroža. Je pa v Brezglavih jezdecih tudi nekaj več grenkobe, več
»defetizma« in obtoževanja sveta. Pesnik nagovarja različne avtorje,
tiste, s katerimi prijateljuje, in tiste, kateri so se ga dotaknili. O
pesnikovi zrelosti pričajo natančno položene besede, ki ne
izzvenijo v prazno, temveč pri vsaki pesmi tvorijo kompaktno miselno
celoto, kot je zapisal Jurij Hudolin. Novici Novakoviću je spet uspelo
napisati odlično zbirko, ki vsekakor skupaj z Zapeljevanjem predstavlja
vrh njegovega dosedanjega ustvarjanja in enega od vrhov sodobne slovenske
poezije. |
|
|
Knjigica oziroma slikanica Biba, pridi v mojo dlan (Društvo Apokalipsa, 2004) je njegova
najnovejša knjiga/slikanica za otroke. Pesmicam iz knjige Biba,
pridi v mojo dlan je skušal vdihniti čim več svojega humorja,
hudomušnosti in drugačnih pogledov na nekatere stvari, ki jih sicer ne
opazimo ali pa jih vidimo z zaprtimi očmi. Bibo
je poskusil postaviti v današnji svet, v svet hitrega dogajanja, ko se veliko
govori o otrokovih pravicah, po drugi strani pa marsikdaj pozabljamo na
domišljijski svet, na otroške fantazije in na sanje, iz katerih je stkano
otroštvo. S pesmicami želi nasmejati najmlajše, jih spodbuditi k opazovanju
in spraševanju ter jim pričarati nekaj novega, kar bi jim popestrilo dan
ali polepšalo večer pred spanjem. Ilustracije je prispevala Maja
Hribar. |
|
|
Najnovejša pesniška zbirka (za odrasle) nosi naslov Rumena, zelena, modra, rjava (GOGA, 2006, Novo mesto). Kot je napisala Stanka Hrastelj v spremni besedi, Novakovićevo najnovejše delo kaže vznemirjenja, podrobnosti, povsem preproste, a obdane z neko magično avro, da morejo doseči poezijo. V zbirki Rumena, zelena, modra, rjava je kot deček, ki se sprehaja po travniku in se razveseli vsake regratove lučke. Nima se namena spuščati v globok, razmišljajoč dialog s svetom, temveč opazi drobce, ki pogosto osmišljajo življenje, a tako radi zbežijo iz diapazona zavednega. Kratki in jasni verzi včasih nakažejo začetek misli oziroma dogodka, a nikdar ne dorečejo vsega. Tudi sintagma je enostavna. Stavki so kratki, nezapleteni, mili. V njih je veliko prvinskosti, prvinskega ritma. Naslovi ciklov so vzeti iz verzov določenih pesmi. Pri tem praviloma naslovni verz ni vsebovan v ciklu, ki ga uvaja, napove. Verz iz prvega cikla bo naslov drugega cikla, verz iz drugega cikla bo naslov četrtega in tako naprej. Povsod je videti prehajanje, pretakanje. Nikoli dokončno ne prerežemo popkovine z določenim obdobjem življenja, vedno nekaj vzamemo s sabo. Najbrž je erotika (erotični naboj, ki ga najpogosteje prepoznamo kot odnos med moškim in žensko, saj nam je izkustveno najbližji) le redko prvi ali zavestni vzgib za literarni zapis. A gotovo je ravno erotika nujni pred-čar, pra-mikavnost, da se zgodi ustvarjalna beseda. V igro se ne spustiš, če te ne vlečejo nevidne niti. Iz pričujoče zbirke poleg erotičnega naboja pronicajo še drugi momenti. Približevanje ženski se odvija nežno in lahkotno ter da priložnost času, da se odvija počasneje, oziroma da se v času opazi razpoke, skozi katere vdirajo običajne lepe podrobnosti. Ki bi lahko povsem neopažene šle mimo. Kar se tudi zgodi, ko mladostniško vznesenost leta zabrišejo in pohodijo. Zbirka in pesmi v Rumena, zelena, modra, rjava niso hermetično zaprte, avtor jim odpira okna in jih prezrači z nekaj zelo osebnimi, intimnimi izpovedmi. Previdno in premišljeno jih umesti na zibajoče plivkanje ostalih pesmi, njihova iskrenost ni podana kot temno depresivno polnilo. Novica
Novaković, brezglavi jezdec, se ne spušča v nenapisana pravila, ki
jih določajo posamezni literarni krogi. Hodi svojo pot, četudi to
včasih pomeni zaobiti kakšno antologijo in morda celo obtičati na
podstrešju ali na bolšjem trgu. Takšen odnos do sebe pa si lahko
privošči le izjemen avtor. |
|
|
Strašna
Biba pesmi šiba - izbor (Karantanija, 2006)
– v tej knjigi so zbrane njegove najboljše pesmi, ki so bile že objavljene v
prejšnjih treh knjigah. Odlične barvne ilustracije in vabljivo
naslovnico je prispeval Uroš Hrovat. Pesmi in ilustracije kar kličejo, da
vzamete knjigo v roke. Novica Novaković in Uroš Hrovat sta se pri tej
knjigi prikazala kot odlično moštvo. Smešnim in humornim pesmicam je
ilustrator dodal navihane in hudomušne slikice. Otroci bodo prav gotovo uživali ob branju
oziroma poslušanju teh pesmi ter ob ogledovanju ilustracij. Skratka, knjiga je super! |
|
|
Stvor
je iz leta Ilustracije so črno-bele, kot gre k
takšni strašljivi pesmi, izdelane so do podrobnosti in delujejo rahlo
baročno. Kdor si upa, naj prebere … |
Pesmi
|
|
|
|
|
|
|
Tisto
noč Tisto
noč, ko sem gledal na svet skozi okno hotelske sobe, sta mi nenadoma
spregovorila Saramago in Zagajewski,
z glavo na blazini sem
jima skušal ubežati, a njune misli so bile premočne, iztrgale so me iz
objema davnih in najnepomembnejših reči, ki se mogoče niso niti zgodile,
in mi vtisnile svoj pečat, usedel sem se na postelji, zbegan in razpršen,
na moji levi je sedel Saramago in mi pripovedoval o
slepoti in
o slepcih, ki umazani in razcapani stopajo drug za drugim skozi brozgo smeti
in lastnih iztrebkov, mi govoril o izgubi spoštovanja in občutka za osnovne
vrednote, in za hip zagledam sebe v tem svetu slepcev, kako se
borim s podganami in divjimi psi za ostanke hrane, kako z nabreklim falusom
otipavam slepko, s katero sva se po naključju srečala, brišem si
solze, medtem ko me on sprašuje, kakšen pomen imajo solze, ko je svet
izgubil že ves pomen, obrnem se stran od njega in na svoji desni uzrem
Zagajewskega, ki mi pripoveduje o Rusiji, ki vstopa
v Poljsko, o
poljih in travnikih, o rožah in smehu, o šrapnelih in vetru, o gorah in rekah in bajonetih, o tem, kako je Rusija kot
puščica prebodla poljski hrbet,
iz njegovih besed ne teče kri, čeprav jo čutiš med verzi, prvi
trenutek
toplo in lepljivo, nato mrzlo, strjeno, brezosebno, pogledam svoje
roke, ki so tudi roke človeštva, in na njih je kri, pogledam svoje
oči, ki
so tudi oči človeštva, in v njih je sovraštvo, pogledam v svojo
dušo, ki je
tudi duša človeštva, in v njej je strah, in moje zlomljeno srce zopet joče,
za vse padle fante, za vsa ubita dekleta, za vse poklane otroke, in spet
me José sprašuje, kakšen pomen imajo solze, ko je svet izgubil že ves
pomen, skoraj nikakršen, tako se učim od njiju, zmedeno poskušam odgovarjati
na njuna navzkrižna vprašanja, koliko je vredna prihodnost brez
sedanjosti, nič, vprašanje česa je vedno bilo umreti, časa, in
tako skozi
noč, in tako do jutra, ko sem stal ob oknu in gledal na svet, vpet v njegove
divje brzice, četrtega marca dva tisoč, v mestu Luksemburg sneži. |
||
|
|
|
|
|
|
|
Angel Fall Sanjam o tebi, Angel Fall,
sanjam tvoje neštete kapljice, ki pršijo po moji koži in mi lepijo lase, zamišljam si tvoje šumenje in bučanje, tvoj
strahotni, neizrekljivi padec, in želim si, kako močno si želim,
da bi stal ob tvojem vznožju, da bi se vrgel s tvojega vrha in poletel kot ptica do tvojih najsvetlejših globin, da bi se kakor brig prizibal
po tvojih brzicah, pa čeprav bi se ob padcu raztreščil na milijon
koščkov in bi me to vrglo kdo ve kam, morda v mezozoik, morda v ozvezdje Perzeja, mogoče
bi se spremenil v ibisa ali v drevo sikamore, morda bi na
Finskem nastalo novo jezero ali pa bi v Patagoniji veter zapihal močneje, ali pa bi ostal prisoten v ozračju, v tvoji bližini, Angel Fall, prisoten kakor vonj
mimoz, kakor zvok pozavne, ki bi čisto po tiho spremljal tvoje petje. |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Deliričen utrip 1 V meni živijo spomini na mrtve pesnike, v meni se skriva vozlišče maničnih energij, v meni sta
sončna in senčna stran človeštva, sedem čudes
sveta, v meni so podobe sodobnikov in Poejeve groteskne novele, v meni je vse, tudi nekaj niča, počasi se spreminjam
v velik, medeninast kotel, v katerem se užitki mešajo z zvoki trobent, tub in trombonov z ulic New Orleansa, prepojen s transkaotičnostjo
se katapultiram v osrčje razgaljenega mesta in prilagodim bitje srca ritmu jazza, barvo kože ebenovini, svoj vonj vonju džungle in vonju puščave, dolžino koraka razdalji med
planeti, fantastično potovanje, ki se konča na robu
neskončnosti, me vznemirja vsakič na drug način, tako kot me
vedno znova vznemirjajo vzhodnjaški misticizem, bojni pohodi severnoameriških Indijancev in voodoo
rituali, tako kot me vznemirjajo subkultura, underground
glasba, črni žamet in nedojemljive hitrosti, včasih sem napet kot struna, včasih vibriram in valovim, včasih sem
kot reka, včasih kot led, a vedno sem tu, nekoliko nor in
nekoliko genialen, obseden z nagajivostjo: pohajkujem. |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Pesniku Postal si reka z mogočno delto, ki se odpira v nebo,
med stenami moje lobanje se odbijajo tvoji koraki, bleščeči
in orošeni odpirajo vrata, ki si jih sam nikoli ne bi upal odpreti, hrana so,
ki jo uživam, in sokovi, ki se pretakajo po mojih žilah, so kot
plaz in kot iskra, iz njih se rojevata dež in sonce, v njih je
opisano rojstvo Amerike, enkrat si delfin, drugič si ženska, spreminjaš
se z neopisljivo lahkoto, v izvir svetlobe, ki nezadržno kipi
iz rdečkaste zemlje, v najmogočnejši komet, ki je
do danes obliznil naše sanje, v oblake, ki dirjajo čez uspavano
obzorje, a vedno ostajaš boem, križan z ljubeznijo bogov, boem, ki ve, da
gre zares. |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Stopinje Stopinje se odpirajo pred menoj, ženska, stopinje, ki jim ne vidim ne konca ne kraja, stopinje, ki me nosijo kot
reka, v katero tonem tiho in počasi, stopinje, ki me vržejo
kot veter v neizsanjane čase, ki jih ni, stopinje, ki so prevelike zame in premajhne zate, stopinje so moj privid, ženska, tvoj privid, obljubljajo nama dežele, v katerih ni
krivic, kjer se vse vrti hitro in nepredvidljivo, z
neverjetno naglico, in vse se vedno srečno izteče, dežele,
kjer ljubezen obvladuje vsako misel, usmerja vsak gib, vsak dotik.
Stopinje se odpirajo pred menoj, ženska, me vabijo in mamijo,
stopinje, ki jim zaupam, tako kot čarovnik zaupa kristalni
krogli, zvezdam, stopinje, ki jim sledim kot bojevnik, ki celo življenje
lovi enega samega mogočnega jelena in se ob srečanju
z njim povsem spremeni, kot da bi se ponovno rodil, stopinje so, ki jim
sledim, v neznano jim sledim, ženska, in čakam, ali me bodo
privedle do nekih drugih stopinj, tistih stopinj, ki jim mogoče
ti slediš. |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Egotrip 1 O meni snemajo visokoproračunske
celovečerne filme, o meni snemajo neskončne serije s tisoč in tisoč
nadaljevanji, biografi opisujejo mojo življensko
zgodbo, sem glavni junak najboljših romanov, navdih in inspiracija umetnikov,
po meni se imenujejo mesta in nogometni klubi, po meni se imenujejo zobne paste in mila, moj rojstni dan praznujejo povsod kot državni praznik, na vseh stavbah, v katere sem vstopil, se bleščijo zlate spominske plošče,
gradijo mi spomenike, rišejo moje portrete, me opevajo v epih in v narodnozabavnih pesmih, najstniki nosijo majice z mojo podobo in si tetovirajo moje ime na intimne dele telesa,
sem del sanj vsake ženske, mogoče tudi kakšnega moškega,
na dan dobim milijone pisem, a jaz, nič prevzvišen
in nič napihnjen, živim običajno življenje in se družim z izbranimi
bogovi. |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Kje ste zdaj,
brezglavi jezdeci, kje so vaši totemi, kje je vaša revolucija, svojo
ideologijo bojevanja in uporništva ste zamenjali za udobje in brezdelje, svojo
svobodo za obveznosti in odgovornosti, polni omahovanja in cincanja ste vse
užitke brezmejnega fukanja prodali za masturbacijo,
ni vas več, nikjer
več vas ni, za vami ni ostalo nič razen drobnih zapisov, besed, slabih
verzov, za vami prihaja druga generacija, še bolj uporna, še bolj drzna,
generacija, ki ni priklenjena na samopotrjevanje, saj zaničuje vso navlako
sodobne družbe, kdo ve, ali ji bo uspelo spremeniti planet na bolje ali pa bo
vsaj začrtala pot neki tretji generaciji ali še kasnejši, ki bo prinesla spremembe,
ki bo vrnila mir in modrost, ki bo vdihnila strast v opustošeni vsakdan, tako
ležim na tleh, izčrpan in zmeden, in buljim v strop, ki se vrti, priznam,
zadnje čase sem preveč odprt, preveč čustven, to bi bil
lahko bumerang,
ampak naj bo, nekega jutra me tako ali tako ne bo več, pobral bom svoje
stvari in izginil, brez besed, brez poslavljanja, enostavno se bom obrnil in
odšel, kakor okrutni brezglavi jezdec, ki še vedno verjame v svet. |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
prenehalo
je deževati. zgrbljena
drevesa, ki
so rasla ob pločnikih, so
bila črna in mokra. oblaki
so se razposajeno podili
po nebu. prijeten
vonj po
zgodnji pomladi je
prežemal zrak. zakričal
sem. v
iskreče se jutro. z
odtenkom vzburjenja v glasu. |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
ostanki
nočne miline. tam. v
tvojih laseh. nato
belina. svetloba. veliko
svetlobe. in
bujno listje in trave. okoli
tebe. sivka,
rožmarin, lovor. jutranja
zarja te vedno odnese
s seboj. |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
podrobnosti
nam vzamejo leta. kot
tista pikica. na
tvojem vratu. ki
sem jo želel izbrisati. s
poljubi. a
ni šlo. zato
te še vedno poljubljam. ker
si mislim, da
mi bo nekoč uspelo. neko
jesen. če
se bom pošteno potrudil. |
|
|
|
|
|
|
|
Pesmice
|
|
|
|
|
Strahek Strahek postane velik strah, vsakič ko mrak zavlada, zdi se, da ga prekriva prah, ki k temni noči spada. A strahek ni
več velik strah, ko zora noč prežene, takrat je vedno malce plah, boji se tudi mene. |
|
|
|
|
|
|
|
|
Gusarji Gusarji so mnogo pili, sodček ruma dan na dan, in tako so pozabili, kje zaklad je zakopan. A zaklad je na otoku, kjer stoji prekrasen grad: pet korakov proti vzhodu in še sedem na zapad. |
|
|
|
|
|
|
|
|
Avto Naš avto ima vročino, kiha in kašlja ves dan, poti se zares obilno in pravi, da je zaspan. Premočno sonce ga moti, motijo dež, sneg in led, ne vozi po slabi poti, ne prija mu vsaka jed. |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Vlak Nekaj se kadi v daljavi, ni pa to navaden dim, hitro vozi po planjavi, to je vlak, ki gre na trim. Spredaj je lokomotiva, tik za njo vagonov pet, glej, skupina ta igriva žvižga in pozdravlja svet. |
|
|
|
|
|
|
|
|
Kralj Ali bi kralj brez prestola še vedno bil pravi kralj, brez krone, žezla in dvora, v deželi majhnih razdalj. Morda je prava resnica, da vse to je ali ni, kar rabi kralj, je pravica, z njo si lahko kralj še ti. |
|
|
|
|
|
|
|
|
Kit Kit je velik kakor gora, kakor hribček ali breg, čaka, ali mu bo zora kdaj prinesla kakšen sneg. Kitu je le morje ljubo, majhna sta mu kad, bazen, poje kot bi pihal v tubo in sanjari čisto len. |
|
|
|
|
|
|
|
|
Opica Opica je super lovec, ulovi cel šop banan in jih hitro vrže v lonec, ni kupila ga zaman. Meša, kuha, meša, kuha, malo popra in soli, to bo strašno dobra juha, joj, kako se veseli. |
|
|
|
|
|
|
|
|
Pingvin Na južnem tečaju pingvin kraljuje v črnem fraku, je ves eleganten in fin, kot bi živel na oblaku. Včasih ga zebe na snegu, nikar ne sprašuj - zakaj, zato sanjari o begu v kakšen toplejši kraj. |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Poems
|
|
|
|
|
My mind is rock`n’roll dancing, powerful and fast like the Ramones when I fantasize about you, America, dreaming of
your distant prairies, cities, people, natural parks, you are everywhere and
you are everything, the land of tornados and electrified atmosphere, mystics,
loafers and generals, the land of poets and serial killers, snobs and
farmers, the land of the American Psycho, we're bound to meet one day
America, and then I'll board a train and cruise you coast to coast and visit
your saloons and sanctuaries, experience the dawning of a new day in New York
and sunset in Seattle, feel the wilderness of Alaska and see the beautiful
California girls, bicycle through Maine, sit around on scattered hills and
watch your wheels roll, the mystical wild heartbeat and divine colours merge
one into the other, even if I remain a stranger in your arms, a child of cinnamon
and vanilla, a child of sunlight and Bach's violin concertos, at times happy,
at times sad with a smile on my lips and irony in my eyes, here I am America,
here, simple and obsessed with every-day mundanities,
somewhat banal and somewhat vulgar, a hero and antihero, here I am, permeated
with mystical excitement, wearing sneakers, my suitcases packed, ready for
the flight across the pond: America, get ready for this fantastic wondering,
I will wake your sleepy thoughts and then conquer the whole wide world. |
|
|
|
|
|
|
|
|
Angel Fall I dream of you, Angel Fall,
dream of your countless waterdrops that spread over my skin and stick my hair
together, I imagine your roaring and
raging, your horrific, unspeakable fall, and I wish,
oh how I wish to stand at your feet, to
throw myself from your peak and fly like a bird to
your brightest depths, to sway down your
rapids like a brig, although the fall would
shatter me into a million pieces and throw me God knows where,
maybe into the Mesozoic, maybe into the Perseus
constellation, perhaps I would change into an ibis, or a sycamore tree, perhaps a
new lake would appear in Finland or the wind in Patagonia
would suddenly blow stronger, or maybe I would linger in
the air, near you, Angel Fall, present like the
scent of mimosa, like the sound of a trombone that would
accompany your singing very, very quietly. |
|
|
|
|
|
|
|
|
Delirious Beat 1 Memories of dead poets live
inside me, a knot of manic energies hides inside me, the
sunny and the dark side of humanity exist inside me,
the seven wonders of the world, there are images of contemporaries and
Poe's grotesque stories inside me, everything is inside me, and
some nothing also, I am slowly turning into a big brass cauldron,
where pleasures are blending with the sounds of trumpets, tubas and trombones
from the streets of New Orleans, soaked with transchaoticness I catapult myself into the heart of the naked city and I
adjust my heartbeat to the rhythm of jazz, my skin colour to ebony, my
scent to the scent of the jungle and the desert, the length of
my step to the distance between planets, a fantastic voyage that ends
on the verge of infinity, it excites me each time in a different
way, just as I have always been excited by Eastern
mysticism, the warpath of North-American Indians and
voodoo rituals, just as I am excited by subculture,
underground music, black velvet and unimaginable speed,
sometimes I am tense like a string, sometimes I vibrate
and billow, sometimes I am like a river, or like ice,
but I'm always there, a bit crazy and a bit of a genius,
obsessed with naughtiness: I loiter. |
|
|
|
|
|
|
|
|
To the Poet You've become a river with a mighty
delta that opens towards the sky, your steps rebound between
the walls of my skull, shiny and dewy, opening doors I'd never dare to open
myself, they are the food I consume, and the fluids that flow
through my veins like an avalanche and a spark, giving birth to the
rain and the sun, describing the birth of inconceivable lightness, into
the source of light that keeps gushing out through the reddish soil,
into the most magnificent comet that ever swept our dreams, into clouds
that rush across the sleeping horizon, still you are always a
bohemian, crucified by the love of the gods, a bohemian who knows that
this time it's for real. |
|
|
|
Pesme
|
|
|
|
|
Stope Stope se
otvaraju predamnom, ženo, stope, kojima ne vidim ni
kraja ni konca, stope, koje me nose kao reka, u koju tonem
tiho i polako, stope, koje ma bacaju kao vetar u
nedosanjana vremena, kojih nema, stope, koje su prevelike za
mene i premale za tebe, stope su moj privid, ženo, tvoj
privid, obećavaju nam zemlje, u kojima nema nepravdi,
gde se sve vrti brzo i nepredvidljivo, sa neverovatnom žurbom, i
uvek se sve završi srećno, zemlje, gde ljubav vlada svakom
mišlju, usmerava svaki pokret, svaki dodir. Stope se otvaraju
predamnom, ženo, mame me i zovu, stope, u koje imam
poverenja, kao što čarobnjak ima poverenje u kristalnu kuglu, u zvezde,
stope, koje sledim kao ratnik, koji celoga života lovi jednog samog
samcatog moćnog jelena i u susretu s njim sasvim se menja,
kao da se ponovo rađa, postoje stope koje sledim, u nepoznato
ih sledim, ženo, i čekam, da li će me dovesti do nekih drugih stopa, onih stopa, koje možda ti
slediš. |
|
|
|
|
|
|
|
|
Egotrip I O meni
snimaju visokobudžetne dugometražne filmove, o meni snimaju
beskrajne serije sa hiljadu i hiljadu nastavaka, biografi
opisuju moju životnu priču, glavni sam junak
najboljih romana, nadahnuće i inspiracija umetnika, po meni se
zovu gradovi i fudbalski klubovi, po meni se zovu zubne
paste i sapuni, moj rođendan slave svuda k'o
državni praznik, na svim zgradama u koje sam kročio,
blješte se zlatne spomen ploče, grade mi spomenike,
crtaju moje portrete, opevaju me u epskim pesmama i u
narodnjacima, tinejdžeri nose majce s mojim likom i
tetoviraju moje ime na intimne delove tela, deo sam
snova svake žene, možda i ponekog muškarca, dnevno dobivam
milijone pisama, a ja, nimalo uzvišen, ni malo naduven, živim običnim životom i družim
se sa izabranim bogovima. |
|
|
|
|
|
|
|
|
Autoput II Kupiću
karton, hamer, mnogo crtaćih papira i kolaž, onda ću iščačkati
rajsnadle i spajalice i kad sve bude spremno povezaću kontinente i
do zuba naoružan, sa ljubavlju u srcu i mirom u mislima, s ognjem u
jednoj i mačem u drugoj ruci, krenuću na put, prvo ću stati u
Južnoj Americi, poljubiću krst i pobiću šest milijona gladne brazilske
dece, onda krećem na Bliski istok, poljubim krst, kleknem i
izmasakriram sve Arape, žene, starce i drugu nejač,
onda krećem u Japan, poljubim krst, kleknem, prekrstim se
i u dva poteza sa lica zemlje izbrišem dva milijonska grada, onda
odjurim u Severnu Ameriku, poljubim krst, kleknem, prekrstim
se, izmolim očenaš i počistim sve što nije belo, na kraju se vratim u
Evropu i još zadnji put poljubim krst, kleknem, prekrstim se, izmolim
očenaš, pokropim se svetom vodicom, onda zapalim lomaču na koju
pobacam pedere, lezbače i feministkinje a i doktore nauka i druge
naučnike i mudrace, neka gori, u ime Oca, Sina i Svetoga duha, u ime Deve i svih svetaca, u
ime vatikanskih starina. |
|
|
|
|
|
|
Biography/Lebensgeschichte/Biografija
NOVICA NOVAKOVIC lives in
His next collection
of poetry, a collection of poems in prose with the title Headless Horsemen , was
published in the end of 2002 at Mondena, and his last collection of children poetry
with the title Biba,
come to my palm, was published in the end of 2004 at Apokalipsa.
His new book with short lyric poems is called Yellow, Green, Blue,
Brown (GOGA, 2006, Novo mesto).
Since 1993 he is a
member of the Slovene Writers' Association.
His poems also
appeared in literary magazines in USA (Southern
Indiana Review and Mala
Review - Poetry Miscellany) and in Slovenia (Literatura, Nova revija, Sodobnost, Primorska srecanja, Dialogi, Mentor, Ciciban, etc),
in the anthology of Slovene poetry Grown in Silt up to the Throat (Mondena, 1997, edited by Tadej
Cater), in the anthology of the festival Days of poetry and wine - 1997
(Medana, 1997, edited by Ales Steger), in the
anthology of the festival Vilenica 2004, in
the Slovene-English anthology THE FIRE UNDER THE MOON: Contemporary Slovene
poetry, (PM Chapbooks, Chattanooga, USA, 1999, selected by Richard Jackson
and Rachel Morgan) and in Polish anthology MIMO MILCZENIA antologia (XXXI. Warszawska
Jesień Poezji, 2002, Warszawa, PL).
NOVICA NOVAKOVIC
wurde am 15. Dezember
Im Jahre 1999 ist eine
Auswahl seiner Gedichte in englischer Sprache
unter dem Titel Angel Fall veroeffentlihtcht worden - Uebersetzt
von Spela Vintar,
ausgesucht von Richard Jackson und herausgegeben bei Lynn Levin, veroeffentlicht worden - PM Chapbooks,
Chattanooga, USA, 1999.
Das letzte Buch ist im
Dezember 2002 unter den Namen Kopflose Reiter erschinnen.
Seit 1993 ist Novica Novakovic Mitglied des Slowenischen Schrifftstellerverbandes.
Seine Poesie erschin auch in Literaturzeitschriften Southern
Indiana Review, Mala Review, Literatura, Nova Revija, Sodobnost, Primorska srecanja, Dialogi, Mentor, Ciciban, etc.,
in der Anthologie der slowenischen Poesie Bis zum Hals im Bodensatz
eingewachsen (Mondena, 1997, Redakteur Tadej Cater), in der Anthologie
des Festivals Tage der Poesie und des Weins - 1997 (Medana,
1997, Redakteur Ales Steger) und Vilenica 2004, in der slowenisch-englischen Anthologie DAS FEUER UNTER DEM
MOND: Zeitgenoessische slowenische Poesie THE FIRE
UNDER THE MOON: Contemporary Slovene
Poetry (Chattanooga,
USA, 1999, ausgewaehlt von Richard Jackson und Rachel
Morgan) und in MIMO MILCZENIA antologia (XXXI. Warszawska
Jesień Poezji, 2002, Warszawa, PL).
Novica
Novaković rođen je decembra 1965. godine u
Ljubljani, gde i dan danas živi, radi i stvara na slovenačkom jeziku.
Po struci je diplomirani pravnik, a po srcu pesnik i
umetnik. Za sebe smatra, da je sretno dete – oženjen je, ima dva sina i za sada
deset pesničkih zbirki. Veruje da je bilo dosta sreće i 1990. godine,
kada je kao zadnji u ex YU između skoro 250 rukopisa baš njegova
Rastezljiva tetovaža primila Goranovu nagradu za mlade pesnike.
Toj prvoj zbirci sledile so u narednim godinama i druge,
a od knjige do knjige njegov se pesnički stil savesno i namerno stalno
menjao – od nadrealističkih pesama sa osam verzova u Rastezljivoj tetovaži
(Raztegljiva tetovaža), preko ludističkih soneta u Fatamorgani ili kankanu
nekoga klovna (Fatamorgana ali kankan nekega klovna), pa dalje preko pesama u
prozi u Zavođenju (Zapeljevanje) i Bezglavim jahačima (Brezglavi
jezdeci) do liričkih miniatura u Žutoj, zelenoj, plavoj, smeđoj
(Rumena, zelena, modra, rjava), koja je izašla 2006. godine. Između tih
knjiga svrstale su se i tri knjige pesama za decu, rezultat kojih je izbor
njegove poezije za najmanje koji je ugledao svetlo dana tokom ovogodišnjeg leta
(strašna biba pesmi šiba). Zadnja (peta) knjiga za decu zove se Stvor (2007).
Pre otprilike deset godina izdao je u Sloveniji i
«pojevsku» knjigu pesama, napisanih (za razliku od ostalih) na srpskom jeziku –
Veličanstvo Užas i druge pesme strave. Njegova poezija prevedena je u
nekoliko jezika i objavljivana u stranim revijama, a iza njega su i dve knjige
njegove prevedene poezije.
Član je Društva slovenačkih pisaca.